Čeprav sta do konca šolskega leta še slaba dva meseca, smo se predšolski otroci iz Kobarida, Breginja, Drežnice in Smasti odpravili na zaključni izlet že v začetku meseca maja. In ne bi si mogli izbrati boljšega dneva. Nebo nad gorenjskimi vrhovi nas je pričakalo porisano s sončnimi žarki in jasno modrino. Kot v pravljici. No, za pravljično vzdušje pa so poskrbeli kar junaki iz večne Vandotove pripovedke. Dogodivščina se je pričela z vožnjo z Bedanc busom po vijugastih ovinkih. Prijazna vodička nas je pripeljala do Bedančeve koče, v kateri je imel zaprto Mojco. Rešili smo jo in v zahvalo nas je Mojca peljala po skrivnih poteh do Brincljeve bajte. Tam smo se pogovorili z Bedancem. Ali veste, da se tale možakar prav nič ne umiva, ker baje voda grize in ne je zelenjave, ker naj bi bila strupena? No, ko se je zagnal proti nam, smo ga prepodili z oponašanjem sove. Kako jo je ucvrl! Nato pa smo le srečali Kekca. Zabaval nas je s svojo hudomušnostjo. Pa smo skupaj potegnili za nos vzgojitelje in vzgojiteljice in se v koči splazili skozi omaro ven. In so debelo gledali! Naša dogodivščina se je končala z obiskom pri teti Pehti. Prijazno nas je sprejela in nas pogostila s čajem in pecivom. Družbo so nam delale tudi koze. V pozdrav smo zapeli Kekčevo pesem in se že odpravili domov.

Pripravil: vzgojitelj Blaž Volarič